prijateljica

Nekoč si bila pravi sonček, ne samo zame tudi za ljudi, ki so te poznali. Komaj sem čakala, da se znova vidiva, igrama samo najine igrice, izmišljujeva dogodiščine, se smejema in veselima. Zadnje čase, pa te ne poznam več, najraje bi se te izogibala, pa saj se te na nek način, saj vedno ko se vidiva, mi samo očitaš stvari, se smiliš sama sebi, saj si ti naj bolj boga. Ne vem kaj naj ti še rečem, vidim da tudi ostali v družbi opažajo iste stvari, ne vemo kaj bi ti rekli, ker ničesar ne sprejmeš, namuliš se in se razjeziš. Ko bi le videla koliko lepega imaš v življenju, pa vidiš samo slabe stvari, pri drugih pa dobre, kako je nam lepo tebi pa ne, kako se samo tebi dogajajo slabe stvari. Ne vem kaj ti tako manjka, kaj je tako hudega, resnično te ne poznam več. Želim si in upam da boš kmalu nazaj tisti naš sonček, res je stala ti bom ob strani, ampak me počasi mineva potrpljenje, ne morem, ne znam ti odpret oči in ne ne mislim se opravičevat, ker živim svoje življenje. Če bi imela takšno sposobnst, da bi ti odprla te tvoje očke in ti pokazala, dopovedala kolko lepega imaš, ker ti tega sploh ne vidiš, boli me in hudo mi je ko te gledam takšno, ampak ne morem več, ne da se mi več iz dneva v dan govorit isto, če ni efekta. Rada bi ti pomagala pa ne znam, sej ti ne morem, če si niti sama nočeš. Vsak dan se sprašujem kaj naj naredim, kaj naj ti rečem... Upam, da bo vsega tega kmalu konec, ker me resnično boli.