Prepustila se bom

Sprašujem zakaj mi rojiš po glavi, zakaj?! Si se res zakoreninil v meni, si res v mojih žilah, oz se pretakaš po mojih žilah, po mojem bitu? Vendar zakaj!? Toliko časa sem ti poklonila, toliko želja, upanja, trenutkov, energije, sebe... mogoče pa ravno zato, ne moreš iz mene. Počutila sem se svobodno, mislila sem da sem te prebolela, da sem te pustila oditi, da si ti pustil oditi mene. Zakaj ta čustva, zakaj ta čustva ne morejo pripadati nekomu drugemu, zakaj tebi... če me ti nočeš več. Bom še čutila drget celega telesa ob poljubu drugega fanta, bom čutila hrepenenje celega bitja, do neke osebe, bom čutila občutke, ki mi bi jih zavidal še angel ob dotiku nekoga? Me bo lahko kdo tako spoznal kot si me ti, bom lahko jaz spoznala nekoga tako kot sem tebe? Bom še lahko tako ljubila koga kot sem tebe, čutila tako močno. Je to možno dvakrat? Mogoče pa si sploh ne želim tebe, mogoče si želim nekoga drugega, ki bi ga tako ljubila, ja želim si nekoga drugega, tebe nočem več, pogrešam zvezo, ki sva jo imela, čustva ki sem jih čutila, kemijo... Želim si tega, pa ne od tebe, od njega. Upam da bom čutila, potrudila se bom, hočem biti svobodna tebe, če si ti mene, ja ljubila bom še bolj močno, dokazala bom da je to možno, če sem lahko enkrat lahko tudi drugič. Vse se da če se hoče, mora se. Želim si to in hočem to in prepustila se bom toku življenja, pustila se bom prepustiti NJEMU.